Moj negativen odnos do hrane, telesa in gibanja se je začel z močno željo po doseganju "sanjske" postave. V prvem letniku gimnazije sem pod vplivom spleta in socialnih omrežij začela primerjati svoje prehranjevanje z drugimi ter sledila različnim shujševalnim dietam in strogim prehranskim pravilom. Najprej sem izločila ogljikove hidrate, nato maščobe, največ časa pa sem posvečala štetju kalorij. Preden sem začela jesti sem vso hrano najprej stehtala in skenirala v aplikacijo na telefonu.

 

Zaradi strogih omejitev vnosa energije sem kmalu začela doživljati epizode prenajedanja – sprva med vikendi, kasneje skoraj vsak večer. Poskušala sem jih preprečiti z še strožjo kontrolo vnosa kalorij, kar je težavo le še poglobilo. O hrani sem razmišljala neprestano in obroke načrtovala za cel teden vnaprej. Ko sem pojedla en obrok, sem že sanjarila o naslednjem, pri čemer so se vsi moji večeri končali s preštevanjem kalorij.

Ko sem prvič slišala za intuitivno prehranjevanje, sem upala, da ga bom lahko spremenila v shujševalni program, a sem kmalu ugotovila, da ni namenjeno hujšanju. Zato sem si obljubila, da bom najprej dosegla "sanjsko" postavo in šele nato prešla na intuitivno prehranjevanje. To me je vodilo v še večje omejevanje in pogostejše epizode prenajedanja. Ko sem dojela, da ne želim več preživljati svojih dni v tem začaranem krogu, sem se odločila prepustiti intuiciji in preprosto začeti jesti. Na začetku sem jedla veliko hrane, ki sem si jo prej najbolj omejevala, sčasoma pa sem v jedilnik vključila tudi bolj hranljiva živila.

Ko sem končno začela jesti dovolj, so se epizode prenajedanja "čudežno" prenehale. Skozi leta dela na sebi in na intuitivnem prehranjevanju sem zgradila pozitiven odnos do hrane in svojega telesa, ki ga danes sprejemam takšnega, kot je – ne glede na vse.

​

Ker sem v tem času že študirala prehrano na Biotehniški fakulteti, sem se odločila, da bom svoje znanje in izkušnje uporabila za pomoč vsem, ki se soočate z podobnimi težavami.